V modernem hitro spreminjajočem svetu tudi otroci postajajo ujetniki idealnih podob in nerealnih pričakovanj. Otroštvo in odraščanje omejujejo preštevilna pravila in priporočila, zato so otroci izpostavljeni stalnim psihofizičnim obremenitvam. Prepogosto se počutijo kot sočna zrela limona, iz katere vsakdo želi iztisniti kapljico soka zase. Šolski sistem grobo in neposredno, dan za dnem stiska in pritiska, influencerji, blogerji in vlogerji, modni oblikovalci, prodajalci igrač in sladkarij na mehko, a vztrajno zahtevajo del mlade substance. V vrsti stojijo tudi mamice in očki, dedki in babice, sestrice in bratci, vrstniki, vsi s svojimi željami in pričakovanji. Zato naši dragi otroci na koncu dneva kot ožete limone, telesno in duševno preobremenjeni in izčrpani, brez prave volje in energije pobegnejo v lagodni virtualni svet modernih naprav. Nazadnje jih grajamo še zaradi zunanje podobe, umazanih rok, skuštranih las, raztrganih hlač.

Tudi v sodobnem svetu pa obstaja le ena, najpomembnejša, najžlahtnejša dobrina. Zdravje. Zdravje ni samoumevna dobrina. Za zdravje je treba delati. Zdrav način življenja, zdravo prehranjevanje, športno-rekreativna aktivnost, sproščanje, dobri medsebojnimi odnosi so predpogoj za srečo posameznika, srečno družino in uspešno družbo. Nasmejani in veseli otroci so eden od osnovnih gradnikov sreče. Sreče družine in sreče družbe.

Pametne naprave prevzemajo vlogo zdravnikov in že omogočajo osnovni nadzor zdravega načina življenja in monitoriranje, ter spremljanje zdravstvenega stanja. Zato bodo nekatere bolezni hitreje odkrite, obiski pri zdravniku morda manj pogosti, nasveti hitreje dostopni in komunikacija drugačna. Na drugi strani bodo morali zdravniki prevzeti vlogo regulatorja, ki bo povedal katere informacije so pravilne, katere lažne in katere imajo zgolj komercialni namen.

Skratka, ne glede kateri generaciji bo pripadal zdravnik, bo njegova naloga, da poleg prepoznavanja in zdravljenja bolezni pozna tudi način razmišljanja tehnološko naprednih generacij in njihovih staršev, kajti vihar v glavi milenijca se razlikuje od viharja generacije Y,Z ali alfa.

Mladi starši imajo pri prvorojencih težko nalogo in številne izzive, saj jim manjka izkušenj in so ujeti med tisoče nasvetov, kako uspeti s svojimi otroci. Kako jih pravilno hraniti, cepiti, negovati kožo, menjati plenice, vzgajati, učiti branja in pisanja ter drugih veščin. Mladi starši so navadno prekomerno zaskrbljeni, dvomljivi in iščejo zgolj popolnost, jasne in natančne odgovore, ki jih pogosto ni. Vedno znova želijo takojšnje odgovore na vprašanje: »Kaj je prav in kaj narobe?« Žal pogosto pravilnost odločitev pokaže čas in ne samozvani strokovnjaki, ki imajo pogosto v knjigah vse prav in doma vse narobe.
Mladi starši bi morali bolj pogosto ravnati po intuiciji in nasvetih svojih babic, biti strpni in tolerantni, racionalni. Predvsem pa se morajo zavedati, da jih otroci opazujejo, še bolj natančno kot se jim zdi, in da so ogledalo odnosov in navad družine, iz katere prihajajo.

Včasih si mislimo ali želimo, da je svet v očeh staršev enak svetu v očeh otrok, a izkušeni vemo, da živimo v dveh različnih svetovih, kjer za sobivanje potrebujemo čarobno besedo prilagajanje. Za strpno sobivanje se morajo prilagajati starši in otroci. Svet staršev in otrok je presečna in ne združena množica. In kje je meja, ko naše ni več naše? V hitrem tempu življenja pogosto pozabimo, da otroci niso več “naši”, temveč postajajo samostojne osebnosti z lastnimi željami in hrepenenjem, lastnim jazom. To se v njihovih glavah zgodi že mnogo pred finančno neodvisnostjo.

Najstniki, prežeti s hormoni v svetu odraščanja, kot feniksi padajo in se dvigujejo, porivajo Sizifovo skalo in bohemsko ure in ure sanjajo v svoji sobi in svojem svetu. V tem obdobju se otroci pogosto oddaljijo od naših idealov, zato jih želimo na silo preoblikovati po svojih kalupih. Ob tem pozabimo, da smo sami imeli enaka obdobja, da smo sami hodili po istih poteh in stranpoteh, z veliko manj motilci in mnogo nižjimi cilji kot jih zahteva sodobna družba. Pokoriti, zlomiti ali na silo preoblikovati otroka po svoji meri ubija kreativnost, razvoj in drugačnost. Starši in učitelji od otrok ne smemo pričakovati več, kot smo pripravljeni zahtevati od sebe.