Okrevanje po kirurškem posegu

OKREVANJE PO KIRURŠKEM POSEGU

Pred estetskim posegom je zelo pomembno, da se s pacientom natančno pogovorimo o poteku zdravljenja in okrevanju. Navadno marketing estetske posege predstavlja kot neboleče in popolnoma varne postopke, ki ne potrebujejo okrevanja in počitka. Pogosto so predstavljeni kot posegi med malico, ki si jih lahko privoščimo namesto sladice. Posamezni postopki, ki sodijo na področje kozmetike, se takim obljubam lahko približajo, nikakor pa to ne moremo govoriti za večje estetske kirurške posege, ki so po svoji kompleksnosti povsem primerljivi z operacijami v drugih kirurških panogah. Po teh posegih je okrevanje sila pomembno, zato moramo poseg dobro načrtovati in okrevanje vključiti kot pomemben del za dosego končnega cilja. Okrevanje po estetskem posegu je individualno in odvisno od kompleksnosti kirurškega posega, vrste anestezije, predela telesa in številnih drugih dejavnikov, zlasti psiho-fizičnega in zdravstvenega stanja operirane osebe, pooperativnega zdravljenja, morebitnih zapletov, pa tudi čustvenega stanja po posegu in pomoči svojcev. Ob odpustu mora vsak pacient od kirurga, ki je poseg opravil, dobiti natančna pisna in ustna navodila glede protibolečinskih zdravil, morebitnih antibiotikov in drugih zdravil, ki jih mora jemati doma, glede nege rane in tega, kako prepoznati zaplete. Priporočljivo je, da kirurg pri vseh večjih posegih pacientu zaupa tudi svojo telefonsko številko za nujne primere po odpustu v domačo oskrbo. Normalno je, da je koža okrog rane nekoliko otekla, rahlo pordela ter bolj občutljiva in boleča tudi zaradi obližev.

 Z izboljšanjem svojega splošnega zdravstvenega stanja lahko k varnejši anesteziji in uspešnejšemu rezultatu operacije pripomore tudi pacient sam. Priporočljivo si je izboljšati telesno kondicijo (sprehodi vsak dan od pol ure do eno uro). Redno je treba jemati predpisana zdravila.

CELJENJE RANE JE KOMPLEKSEN PROCES, NA KATEREGA POLEG GENSKIH DEJAVNIKOV ZAVIRALNO VPLIVAJO TUDI:

  • nekatera bolezenska stanja (bolezni ožilja – ateroskleroza, sladkorna bolezen, stradanje in bolezni, ki vplivajo na imunski sistem),
  • okužba rane,
  • kajenje (nikotin zoži žile in s tem onemogoči preskrbo tkiv s kisikom),
  • jemanje nekaterih zdravil (steroidi, protivnetna zdravila),
  • pomanjkanje vitaminov (A, C in E).

Znaki, na katere moramo biti pozorni in kažejo na okužbo ali nabiranje tekočine, pa so:

  • povišana telesna temperatura,
  • rdeča in topla, vedno bolj napeta koža,
  • hude, naraščajoče bolečine,
  • izrazita oteklina ali napetost/pritisk na operiranem delu,
  • večji izcedek iz rane.

Znaki za alarm po večjih estetskih posegih so tudi oteklina, rdečina in bolečina v mečih ali stegnih in/ali težko dihanje. Ti lahko kažejo na strdke v žilah in posledično na izjemno redko, toda nevarno pljučno embolijo, ki zahteva takojšnjo zdravniško pomoč.

Pacienti lahko po operaciji opazijo tudi spremenjeno občutljivost operiranega predela, tiščanje, omrtvičenost, pekoč občutek, zbadanje in mravljinčenje. Ti občutki so posledica razmikanja, vlečenja in pritiskanja na tkiva med operacijo (zlasti kožnih živcev). Navadno niso

VPLIV KAJENJA NA OKREVANJE

Številne študije so jasno dokazale škodljive učinke kajenja. To škoduje tkivom in organom. Na splošno velja, da so kadilci v dvakrat večji nevarnosti, da jih doletijo srčno-žilne bolezni, kot nekadilci. Pri kadilkah je to tveganje približno štirikrat večje kot pri nekadilkah.

Med najbolj škodljivimi snovmi v cigaretnem dimu so katran, nikotin in ogljikov monoksid. Nikotin povzroči sproščanje živčnih prenašalcev, vključno z dopaminom, ki so odgovorni za občutke zadovoljstva in posledično zasvojenost. Prav tako nikotin stimulira simpatični živčni sistem, tako da se sprošča več adrenalina, ki stimulira telo, povzroči nenadno sproščanje glukoze v kri, dvig krvnega tlaka, srčnega utripa ter frekvence dihanja. Nikotin in ogljikov monoksid okvarjata žilje. Škodo, ki jo v srčno-žilnem sistemu povzroča kajenje, lahko razdelimo na akutno in dolgoročno. Na rezultat operacije vplivajo zlasti takojšnji, neposredni (akutni) učinki kajenja.

AKUTNA ŠKODA

Med kajenjem srce bije hitreje in arterijski tlak se poviša. To poveča zahteve po kisiku v srčni mišici. Hkrati se arterije zožijo, zato se zmanjšata pretok krvi ter prenos kisika, hranilnih snovi in zdravil, ki so nujno potrebni za dobro celjenje ran.

Kombinacija napetosti tkiv po šivanju in kajenja lahko povzroči slabo prekrvljenost, slabo celjenje in razprtje rane, kar lahko zahteva dodaten kirurški poseg ali ima za posledico grde, razvlečene brazgotine. Najboljši rezultat kirurškega dela lahko dosežemo le z dobrim sodelovanjem s pacientom, ki je pripravljen začasno spremeniti življenjski slog in opustiti škodljive razvade.

NEGA BRAZGOTIN

Vsak poseg na koži pušča za seboj brazgotine, ki niso odvisne le od dobre kirurške tehnike in šivalnega ali obvezilnega materiala, temveč tudi od lastnosti tkiva. Večinoma kirurške rane ne puščajo grdih brazgotin. Največkrat ostane le različno dolga črta, skrita v kožnih gubah ali pod oblačili.

Nekateri ljudje pa so gensko nagnjeni k tvorjenju grdih hipertrofičnih brazgotin (čezmerno brazgotinjenje) ali celo keloidov (nepravilno oblikovana trda kožna brazgotina, ki se boči nad kožo), ki jih ni mogoče popolnoma odpraviti z nobenim zdravljenjem. To gensko predispozicijo lahko pri nekaterih ugotovimo že pred posegom, ko pregledamo stare brazgotine po poškodbah ali prejšnjih operacijah.

Na začetku je brazgotina pordela in trša na otip. Približno eno leto postopoma zori ter postaja svetlejša in mehkejša. Brazgotine se lahko kasneje tudi razširijo in so obarvane temneje od preostale kože. Pomembno je, da v prvih mesecih po operaciji pacient brazgotin ne izpostavlja soncu. Zorenje brazgotine lahko delno pospešimo z vsakodnevno masažo z nevtralno mastno kremo v smeri rane, z uporabo elastičnih kompresijskih oblačil, silikonskega gela ali silikonskih ploščic. Z masažo brazgotin pa je treba počakati, dokler rane niso zaceljene. Za morebitno korekcijo motečih brazgotin se odločimo kasneje, 6–12 mesecev po operaciji.